The Exploited // Zagreb

Enkrat dobim en mail od neke punce, glede nekih koncetnih fotk, si odpiševa par besed in ona reče nekaj v stilu, da na koncertih pa res ne bi slikala, tja greš pa ja žuret, poslušat in se zabavat. Popolnoma res, ampak včasih se ti zgodi tak čuden in hkrati super večer, da se tudi zdaj, ko bo eno leto naokrog, še vedno nasmehnem sam pri sebi ob misli na ta trip v Zagreb. Ker dolgo časa sem se spraševal kaj recimo fotografe žene, da se spuščajo v vse možne jebe (to da delajo za dobrobit človeštva ne kupim več) in enkrat pri nekom preberem, da gre za radovednost. In res, mene je v Zagreb peljal čisti firbec!

Ravno prišel sem k Rockonnetu, enkrat lansko jesen, in ko brskam med dogodki na forumu vidim napisano tole zadevo nekako tako kot sem napisal naslovu tega sestavka. Nisem takoj zagrabil, čez par dni je mislim da Matjaž Tančič napisal da bi pa on to takoj šel, če se le ne bi odpravljal na svoj trip po Aziji. Ker mi je bil (in še vedno je) on velik mojster, sem se napisal tja za fotkanje, pa čeprav mi ni bilo še preveč jasno kam  in na kaj sploh. Vse je enkrat prvič, pa grem še v Zagreb pogledat. Takrat še nisem poznal veliko bendov (kot da je zdaj kaj boljše, anyway), spomnim pa se da je kvazi-punk mularija na moji osnovni šoli nosila na torbah našitke The Exploited in takrat res nisem vedel kaj to je. Ampak druge razen tega in še Sex Pistols ter slogana Punk’s not dead k nam na vas ni prišlo. Pa saj sem napisal kvazi-punk, itak sem prepozno rodil za to.

Minejo dnevi, koncert se bliža, akreditacija naj bi bila urejena, s pokojnim Zubijem se dogovarjava za prevoz, pade v vodo, ni panike, po eni strani sem šel še rajši dol neodvisen od drugih, s svojim avtom. Bila je sreda, faks sem imel do 6ih zvečer, srečam še ene sošolce v trgovini z neko žganjico v rokah, jaz samo vodo in Red bulle, oni nekam v Rožno dolino, jaz pa v Zagreb. Vsakemu svoje.

Novo Mesto, Brežice, meja, Zagreb … še točno pridem na Ljubljansko avenijo, se vozim tam 100 let, prvič v Zagrebu, sam, in seveda se izgubim. Imel sem nek zemljevid sprintan, kje naj bi bil ta Boogaloo, ampak še vseeno sem kakšno uro taval v krogu, se malo sprehodil naokrog in pogledal, mogoče dobim od kake ptičke namig, nekaj sem bil trmast (v tistem trenutku se mi je že dozdevalo da bo večer nekaj posebnega) in nisem želel spraševati folka tam dol za napotne, mislil sem da bom že našel, če mi je usojeno. Potem le najdem to ulico Grada Vukovara, naredim še kakšen kilometer peš (parkiram v upanju, da mi kaki patrioti ne predelajo avta) in naenkrat zagledam dve patrulji in neko rjovenje za vogalom. Bingo!

Kakih 300 panksov pred enim kompleksom, nisem niti vedel kje je vhod točno, postavim se pač v eno vrsto in na čudne poglede varnostnikov privzdigujem foto torbo in povem da sem fotograf. Deluje. Začuda (ampak res začuda^2!!) sem lepo napisan na guest listi  (hvala Bojan) z imenom in priimkom in lepo pridem noter. Mal velik gužve, varnostniki so še enkrat večji kot pri nas, še malo privzdigujem torbo (nisem dobil akreditacije v roko) ter pridem v koncertni del. Prostor za kakih 1000 folka, kar velik oder na moji levi, mislim da je ravno prva predskupina končala, tako da se odpravim iskat svoj prostor pred oder. In tu nastopijo težave.

Osebje nekako ni razumelo mojih prošenj po začasnem bivanju pred publiko, na nek način, kar sem spoznal kasneje, utemeljeno. Tudi sama varnostna ograja je bila narejena iz cevi, ki so gradniki zidarskih odrov(!), tako da je bilo bolj švoh vse skupaj, po domače. Moja slovenska balkanščina tudi ni imela pravega učinka in malo sem že začel izgubljat upanje in iskati prostor zadaj, kjer je bil malo bolj normalen folk. Zakaj normalen folk? Ker sem pri drugi predskupini spoznal kakšna štala bo. Ni šlo ravno za neko pussy-emo-wannabe-moshanje, folku se je milorečeno trgalo. In z malo dražjo opremo, ravno frišno dvajsetko sem imel, res nisem želel pobirat sebe in kakšne plastike po tleh. Ampak pazi, nasmehne se mi sreča!

Stojim ob strani, en švaba se dere in skače po odru, stiskam fotkič k sebi in še en tip me tako kot že nekdo prej prosi da ga slikam s kolegom (spodnja slika, levi tip). OK, whatever, naredim fotko, dve, vpraša iz kje sem, z veliko mero nezaupljivosti povem da iz Slovenije (in že čakam batine ) On ves navdušen, kao da tudi od tam hodimo dol, jaz tko nekej še čvekam v svoji balkanščini pa me vpraša če bi šel rad pred oder slikat. Da je kao on eden od staffa, pa da me brez problema spravi naprej. Kul!!!! Niti mu nisem verjel, ampak nič za zgubit, gremo probat. In se prerineva naprej, dobesedno mi je naredil pot do prve vrste, vmes še par panksov zmetal stran, povedal vsem varnostnikom da bom lahko spredaj (ja vsem tistim varnostnikom, ki so me 10 min prej odpičkali stran, zdaj smo bili pa že frendi!) Kul, špica, edini fotograf spredaj, kaj je lahko boljše. Zdaj pa pride zabaven del.

Čakamo na The Exploited, folka se je še enkrat več nabralo, stisnili so na (tisto kvazi) ograjo ko norci, malo me je že zaskrbelo. Ful je bilo pričakovanje, polno dretja, inko  so prišli na oder ter začeli, sej je vsem samo strgalo. Ograja ograja se je zvila noter, vsi varnostniki + moja nebodybuilderska malenkost smo se hitro vsedli na oder in z nogami držali tiste premikajoče se cevi, vse je šlo samo levo-desno, mislim takrat bi se res lahko zelo slabo končalo. Pogledam tega tipa, Piggya, ki me je spravil tja, mu rečem da mi poda foto torbo in sem skočil do konca gor na oder, kitaristu nekam pod noge in stekel na čisti desni rob med njihovo opremo in ene dve grupi bejbike. In to je bilo to ograja je šla adijo, folku se je strgal, jaz na odru … veselo na delo.

85/1.8 in 10-22, 20D in 300D, na vsakem nekaj, nevem sicer zakaj sem dal to na dva aparata, ampak OK, čeprav bi lahko z 20ko vse delal. Aja, pa še fleš sem si dal na kabel, da sem ja še bolj smešen zgledal, tak kitaristu moril za hrbtom, na srečo je bil nek tak bolj raggae-looking guy, nisem nič pokasiral. Pol slik je bilo itak stresenih potem, ker sem bil živčen in pa ker je pevec za svoja leta še vedno veliko preveč skakal naokrog. Star panks, ni kaj. Čas je minil ekstremno hitro in ko so končali, je bilo res kot takrat ko končaš z vožnjo na vlakcu smrti.

Poslovim se od novih kompanjonov, kaj preveč nisem imel za iskat več tam, hitro do avta (ki je ostal cel) in domov. Za nazaj sem še manj vedel kje se vozim, gledal sem kolikokrat sem zavil za 90 stopinj in v kateri smeri naj bi bila Slovenija  Ampak najdem, pridem do meje in po megli do Lj.

Zdaj nevem če ste se prebili čez vso to pisarijo, lahko bi poimenoval vse skupaj dnevnik koncertnega fotografa (čeprav je bil ta koncert že 9.11.2005), bolj pa to pa kako je treba it včasih kakšno stvar povohat, ker morda bo to prav izkušnja, ki jo boste folku pripovedovali še dolgo časa.