Delavski narod nabira moči za zadnji dan v tednu, brezdelni študent slash fotograf pa ponovno razpreda svoje dileme. Spet se je nabralo nekaj gradiva, najprej samo spomin na prvi del Fotomanipulacij. Urban se je spomnil na moje preteklo pisanje ter na sliko Janeza Janše fotografa Jureta Eržena, ki je tudi meni v eni prejšnjih Sobotnih prilog padla v oči po očitnem temnenju. Kakšnih hudih migren vam s pisanjem na to temo ne bi več rad povzročal, problem dopustne meje manipulacij je kot izgleda težko določljiv in bo še nekaj časa ostal predmet prepirov v vaških gostilnah v stilu “vsi to počnemo a le nesrečnega Američana so vrgli iz službe”.

Glavi namen današnjega pisanja pa se nanaša na sledečo fotografijo:

http://www.pdngallery.com/20years/sports/images/18_fernando_medina.jpg

Fotografija (najbrž) ni obdelana, je pa zanimiv način kako je bila posneta. Video na linku, ki sledi, govori o tej fotki:

http://www.sportsshooter.com/special_feature/ssacad_vid_bernst/index4.html

Andrew D. Bernstein razlaga o sistemu brezžičnega proženja aparatov, ki je bil uporabljen tudi pri tej sliki Michaela Jordana ob metu v zadnji sekundi. Andrew je nekih 12 fotoaparatov (nekateri fiksni, drugi v rokah! njegovih pomočnikov fotografov) prožil sam, en blisk bliskavic na stropu in 12 fotoaparatov istočasno zajame sliko. Zgoraj omenjena fotka je nastala v rokah Fernanda Medine na ta način, tip ni slikal, slikal je Andrew. Fernando je le fokusiral in kadriral ter čakal da šef pritisne. Kdo je zdaj avtor posnetka? Andrew pravi da Fernando, vendar še vedno je situacija smešna, vsaj zame.

Pod fotografijo si pač predstavljam (včasih najbrž tudi malo naivno) ves proces, tehnični in miselni, ki pripelje do končnega škljoca in mrzličnega pregledovanja izdelka na LCDju. Mislim, saj princip in namen omenjenega brezžičnega proženja mi je jasen, tudi Andrew ga na posnetku razloži, samo … ubije še tisti kanček fotografskega individualizma, ki mene osebno vleče k fotografiji. Dvomim da bi sam lahko držal tisti fotoaparat v rokah namesto Fernanda, to zame ni več to. Neumno kot je, ampak na koncu izgleda da pridemo do kazalca na sprožilcu. Kaj pa če bi Fernando dal fotkič na stojalo sfokusiral na tablo in šel na kofe, bi mu šef še vedno priznal zasluge? Ali jih pobere tudi tisti fotografov asistent, ki montira aparate direktno na tablo, od koder potem pridejo zanimivi posnetki bojev pod košem. Kaj je sedaj potrebno, držati fotoaparat, pritisniti sprožilec?

Za konec še ena moja, racimo temu “na pol” ukradena
Have fun!